Prvi koraki s kriptovalutami
V zadnjem času predvsem zaradi precejšnje rasti cen kriptovalute spet postajajo zanimive za širši krog ljudi. V članku povzemam nekaj osnovnih informacij (in mnenj) za občinstvo, ki razmišlja o vstopu v svet kriptovalut.
Kaj so kriptovalute? Čemu so namenjene?
Kriptovalute so nova oblika denarja in drugih finančnih inštrumentov. Omogočajo plačevanje direktno od plačnika k prejemniku brez posrednika, v čemer se bistveno razlikujejo od prej obstoječih elektronskih oblik denarja in plačevanja (bančni računi, kreditne kartice, PayPal, …). Ta lastnost, t.i. decentraliziranost, omogoča popolno svobodo uporabe kriptovalut, ki je uporabniku ne more nihče odvzeti. V tem so torej bolj podobne gotovini ali zlatu, a za razliko od slednjih delujejo prek interneta in relativno hitro ter globalno.
Kriptovalute so poleg tega računalniški, programabilen denar. Uporabnost tega se šele pričenja kazati, trenutno npr. v sistemu ethereum. Kakšno uporabo bo našla ta lastnost za ekonomijo v prihodnosti, si najbrž še ne znamo dobro predstavljati, kot si v zgodnjih letih interneta nismo znali predstavljati, kako bo le-ta vplival na svetovno komunikacijo in pretok informacij. Podobno kot internet ni bil le izboljšava telefona ali faksa ali pošte, tudi kriptovalute niso le izboljšan PayPal, ampak prinašajo nekaj novega.
Zakaj so kriptovalute uporabne zame?
Ljudem, ki živijo v svobodnih razvitih družbah, kjer obstajajo dovolj svobodne in funkcionalne tradicionalne oblike denarja, kriptovalute ne nudijo zelo očitnih prednosti pred drugimi oblikami denarja. Neposredno uporabno vrednost kot denar kriptovalute nudijo predvsem ljudem, ki živijo v represivnih družbah (n.pr. Nigerija, Venezuela ter nekatere druge države Afrike in Južne Amerike), kjer so jim kratene ekonomske pravice: kapitalske kontrole, visoka inflacija, stroge ekonomske omejitve, omejen dostop do bančništva ali kapitalskih trgov itd.
V bolje urejenih družbah se kriptovalute v glavnem uporabljajo kot naložbeni in špekulativni finančni inštrumenti.
Nekatere v kriptovalute potegne tudi njihovo ideološko izhodišče: decentralizacija, ne-hierarhičnost, egalitarnost, svoboda, neodvisnost, alternativa obstoječemu finančnemu (ali širšemu) sistemu.
Katere so glavne kriptovalute in skupine kriptovalut?
Prva in najbolj znana kriptovaluta je bitcoin (BTC). Najbolje si ga je predstavljati kot digitalno zlato, saj je njegova količina omejena, za običajna plačila pa ni najbolj primeren (transakcije so po zasnovi drage in počasne).
Ethereum (in njegova valuta ether, ETH) je trenutno najbolj uporabljan programabilen denar. V tem ekosistemu so v zadnjem letu v decentralizirani obliki zaživele finančne storitve, kot so trgovanje, kreditiranje, skladi, investiranje. Na ta način so te storitve zdaj mogoče brez posrednika, tj. banke, borze ali podobne ustanove.
Ostale kriptovalute večinoma rešujejo to ali ono lastnost bitcoina ali ethereuma, ki jo avtorji vidijo kot njuno pomanjkljivost. Monero (XMR) n.pr. nudi večjo anonimnost transakcij in zamenljivost enot denarja, ki je z bitcoinom ali ethereumom težko dosegljiva. Druge takšne so Cardano (ADA), Polkadot (DOT), Litecoin (LTC), Bitcoin Cash (BCH) idr.
Poleg kriptovalut obstajajo še t.i. kriptožetoni (angl. tokens), ki pa so vezani na bolj ozko specializirane projekte in so bolj podobni delnicam kot valutam. Takšni so n.pr. Chainlink (LINK), Uniswap (UNI), Aave (AAVE) idr.
Vedno bolj se uveljavljajo tudi žetoni, ki imajo vrednost vezano na tradicionalno valuto, tipično ameriški dolar (t.i. stablecoins). Takšni so n.pr. USDT, USDC in DAI.
Kako kupim kriptovalute?
Za to obstaja več načinov. Najbolj običajen in najcenejši način je prek kriptovalutne borze, kot sta npr. Bitstamp ali Kraken. Takšna borza je spletna storitev, kjer uporabnik ustvari svoj račun ter odda dokumente za preverbo identitete (tipično kopija osebnega dokumenta in dokazila o prebivališču, npr. računa za elektriko). Potem nakaže denar (evre) na borzo prek svoje banke in s temi nakazanimi sredstvi kupi kriptovaluto. Ta proces traja tipično nekaj ur ali morda nekaj dni, v času velikega navala uporabnikov pa lahko tudi nekaj tednov. Provizije pri nakupu so tipično nekaj desetink odstotka.
Drugi načini za nakup so še avtomati za nakup z gotovino ter razne storitve za nakup s kreditno kartico. Provizije pri teh so tipično višje kot na borzi.
Možno je tudi najti posameznike in podjetja, ki menjajo kriptovalute za gotovino ali pa so pripravljeni plačati za stvari ali storitve s kriptovalutami.
Kako hranim kriptovalute?
Možnih je več načinov hrambe kriptovalut. Katerega izbrati, je odvisno od več dejavnikov:
- Kakšno je predvideno trajanje hrambe: nekaj mesecev, nekaj let ali bolj dolgoročno?
- Kaj želimo v tem času početi s kriptovaluto: jo zgolj držati do prodaje, jo uporabljati za plačila ali z njo bolj aktivno trgovati?
- Koliko tehničnega (računalniškega) znanja imam oz. želim pridobiti in koliko se želim tehnično s kriptovaluto ukvarjati?
- Kaj je moj namen nakupa: zaslužiti s vrednostjo kriptovalute, praktična uporaba kriptovalute (za plačila, decentralizirane finančne storitve, programiranje) ali morda tudi moja filozofska stališča (pogledi na obstoječi finančni in ekonomski in širši politični sistem)?
Na borzi
Kriptovalute je možno hraniti kar na borzi, kjer jih kupimo. To je za običajnega uporabnika ponavadi najbolj enostavna rešitev. Primerna je posebej, če bo hramba trajala največ nekaj let, če je naš interes le zaslužek, torej kupiti in kasneje prodati ali morda trgovati, ter če nimamo posebnega tehničnega znanja in interesa.
Pri tej izbiri je najbolj pomembno, da izberemo ugledno in varno borzo (med Slovenci je n.pr. priljubljen Bitstamp, ki je plod slovenskega dela). V preteklosti so bile namreč zelo pogoste kraje kriptovalut z borz in škodo so mnogokrat utrpeli uporabniki. V zadnjih letih se je stanje precej izboljšalo in ugledne borze bolje varujejo sredstva svojih uporabnikov, predvsem tehnično in s kritjem lastnikov borze, nekatere pa tudi s finančnimi zavarovanji.
Pri sebi v denarnici za kriptovalute
Denarnice za kriptovalute so različnih oblik: lahko so softverske (aplikacija na računalniku ali telefonu), hardverske (naprava, podobna USB-ključku z zaslonom in nekaj gumbi), papirnate (samo kos papirja z nekaj podatki) in druge. Uporaba je dokaj anonimna v smislu, da ni potrebna nikakršna registracija, le namestitev aplikacije na napravo. Hardverske naprave stanejo od 50–100 EUR dalje in so na voljo v nekaterih trgovinah z računalniško opremo.
Hramba pri sebi (brez posrednika, kot je borza) je primerna za uporabnike, ki jih kriptovalute zanimajo tudi s stališča ideologije (anonimnost, neodvisnost, nesistemskost, …) ali pa tehnično (programabilen denar, decentralizirane finančne storitve, …). Lahko nudi tudi večjo varnost pred krajo (hekerji), ampak le, če je uporabnik podkovan v varni uporabi računalnikov in interneta.
Hramba pri sebi daje uporabniku popoln nadzor nad lastnimi sredstvi, hkrati pa tudi popolno odgovornost. Slednje prinaša tudi tveganje, saj pozabljeno geslo ali okvara naprave lahko pomeni nepovratno izgubo vseh sredstev.
Ta način je tehnično bolj zahteven. Najpomembnejši vidik je varnostna kopija (backup) in varna hramba le-te, da ne pride v nepooblaščene roke. Praktično vse denarnice uporabljajo za varnostno kopijo isti standard: od 12 do 24 angleških besed, ki jih uporabnik prepiše na papir in ga varno shrani.
Od kod vrednost in cena kriptovalutam?
Kot vsaki dobrini, ki kotira na borzah, ceno kriptovalutam oblikujeta ponudba in povpraševanje. Pri kriptovalutah je režim izdajanja (“rudarjenja”), ki v dobršni meri določa ponudbo, vnaprej znan, zato je cena odvisna predvsem od povpraševanja. Dokler ni obstajala nobena borza za bitcoine (2009–2010), bitcoin ni imel določene cene.
Če pogledamo iz ptičje perspektive, cena bitcoina skozi 10 let njegovega obstoja odraža predvsem širjenje njegove uporabe. Nove tehnologije (npr. mobilni telefoni, internet, bančništvo, televizija, avtomobil…) prodirajo v uporabo od 0 % do blizu 100 % svetovne populacije v značilni S-krivulji, ki je na začetku eksponentne oblike, kasneje pa se uravna. Podobno se dogaja z bitcoinom (in drugimi kriptovalutami, ki pa so vse mlajše in jih uporablja manj ljudi kot bitcoin). Ocenjuje se, da bitcoin uporablja (drži) okrog 2 % svetovne populacije, torej smo še v eksponentnih fazah rasti uporabe. Rast uporabe pomeni rast povpraševanja in posledično rast cene.
Na nekoliko manjšem merilu se rast bitcoina odvija (oz. se je v preteklosti odvijala) v značilnih 4-letnih ciklih hitre rasti, ki ji sledi padec (“balon” oz. “mehurček”) in nekaj let mirovanja, potem pa se cikel ponovi. Nekateri analitiki menijo, da hitro rast (in s tem celotni cikel) sproži razpolovitev dnevno izdane količine bitcoinov, ki je vgrajena v bitcoin in se zgodi vsaka 4 leta. Razpolovitev izdaje po nekaj mesecih sproži pomanjkanje ponudbe, posledica česar je hitra rast cene, ki jo pozitivna povratna zanka zaradi medijskega odziva še ojača do pregretosti, ko pride do korekcije in ohladitve.
Kako je z zakonodajo in davki?
V Sloveniji dobički iz prodaje kriptovalut pri višji ceni, kot so bile kupljene, za fizične osebe niso obdavčeni, podobno kot pri zlatu in tujih valutah (forex).
Je pa pomemben drug vidik: če se fizična oseba s trgovanjem aktivno ukvarja, mora to prijaviti kot dejavnost (s.p., d.o.o. ipd.), sicer gre za delo na črno. Pri dejavnosti veljajo običajna pravila obdavčitve. Meja, kdaj trgovanje predstavlja aktivno dejavnost, ni strogo določena in se ugotavlja po posameznem primeru. Nekaj nakupov in prodaj na leto gotovo ni dejavnost, več transakcij na dan v daljšem obdobju pa gotovo je.
Rudarjenje kriptovalut se šteje za pridobitno dejavnost in mora biti kot tako prijavljeno in obdavčeno.
Upoštevati je treba tudi zakonodajo o preprečevanju pranja denarja. V praksi to pomeni, da vas lahko tako borza kot vaša banka vprašata po izvoru sredstev. To se lahko zgodi že ob registraciji ali pa ob kakem bančnem nakazilu, višjem od nekaj tisoč EUR. Ustrezna dokazila so bančni izpiski, izpiski iz borze ipd.
Plačila s kriptovalutami se obravnavajo kot plačila v naravi. V praksi se obravnavajo enako kot plačila v evrski protivrednosti.
Kakšna so tveganja?
Nekatera tveganja pri ukvarjanju s kriptovalutami so:
Izguba dela ali vseh sredstev:
- Kraja kriptovalut od posrednika (n.pr. borze ali “spletne denarnice”), ki za nas hrani kriptovalute.
- Kraja iz osebne denarnice kot posledica virusa ali napada s socialnim inženiringom (kraja identitete).
- Padec tržne cene kriptovalut, ki jih držimo.
- Tvegano trgovanje, sploh če smo nagnjeni k tveganjem, igram na srečo, zasvojenosti. Večina ljudi pri aktivnem trgovanju ustvarja izgubo.
- Tehnična napaka pri ravnanju s kriptovalutami, n.pr. pošiljanje na napačen naslov.
- Goljufije, tipično ob obljubah enostavnega velikega zaslužka.
Navzkrižje z zakonom:
- Utaja davkov oz. delo na črno, npr. pri rudarjenju ali aktivnem trgovanju.
- Enostavnejši dostop do prepovedane ekonomije (droge, orožje, otroška pornografija, goljufije, izsiljevanja itd.).
Psihične težave:
- Ukvarjanje s kriptovalutami je (predvsem zaradi sanj o visokih zaslužkih) lahko tvegano za psihično labilne ljudi, nagnjene k zasvojenosti z igrami na srečo ali računalniškimi igrami.
- Visoka in hitra nihanja cene lahko ob visokih vložkih predstavljajo precejšen stres.
Izguba zasebnosti:
- Plačila s kriptovalutami so običajno zelo transparentna in marsikdo lahko vidi, kaj z njimi plačujemo; glej tudi sledeči razdelek.
So kriptovalute anonimne?
Uporaba kriptovalut je lahko pod določenimi pogoji precej anonimna, v praksi pa je ponavadi, povsem nasprotno, izjemno transparentna — celo bistveno bolj transparentna kot katerakoli druga oblika denarja ali plačevanja. Če kriptovaluto recimo prejmemo od osebe A in jo kadarkoli potem pošljemo osebi B, lahko tipično obe osebi vidita zneska in časa obeh transakcij; res pa samo v redkih primerih lahko ugotovita identiteto druge osebe (recimo kadar je druga oseba znana borza).
Višjo stopnjo anonimnosti se da doseči, vendar je potrebno v to vložiti nekaj truda in tudi tehničnega znanja.
