Ustvarjati in dajati brez plačila

(Spremno besedilo k slovenski izdaji knjige Sveta ekonomija)

Udje človeškega telesa se naveličajo služiti želodcu in se upro.

»Zakaj bi težko delali,« pravijo, »in pripravljali njemu, on pa bi sladko užival brez dela!«

Noge niso hotele več nositi, roke ne delati, zobje ne žvečiti; tudi nos ni hotel vohati. »Saj smo vsi enaki, vsi hočemo uživati, vsi živeti enako veselo.« Prvi dan so bili vsi udje veseli in dobre volje. Drugi dan že slabe, tretji dan obnemorejo, četrti dan pa so že čisto brez moči. Vse telo oslabi; oči upadejo, noge omahujejo, roke se tresejo, jezik se ne more več gibati v ustih.

Sedaj se oglasi glava:

»Dragi bratje in drage sestre! Sedaj vidite, kam ste prišli. Želodcu niste hoteli dati, sedaj nam tudi on ne more pomagati.«

»Res je,« pravijo udje, »prav ravna želodec, da nas priganja k delu, ker nas oskrbuje z vsem, česar nam je treba za življenje.«

In noge so zopet nosile, roke zopet delale, zobje zopet žvečili, vsi udje so veselo služili želodcu, od katerega prejemajo moč in življenje.

– antična basen

Ali srce posoja kri organom? Jo morda prodaja? Ali želodec kopiči hrano zase? Zakaj jo prebavi in da naprej? Kaj pljuča pričakujejo v zameno za kisik?

Organi so eno s telesom; vsak dela za celoto in ne zase. Pa bi to lahko bil tudi model za človeške skupnosti?

Vsak organ počne to, čemur je namenjen, in oskrbuje druge organe in celotno telo s sadovi svojega dela. Kako dobro bi delovalo telo, kjer bi vsak organ za svoj prispevek zahteval plačilo ali zagotovilo, da bo poplačilo enkrat prišlo — in povrh uvedel sankcije, če se ‘nasprotna stran’ ne bi držala dogovora?

Zastavimo si še obratno vprašanje: si lahko predstavljamo, kako bi bilo živeti v skupnosti, do katere se njeni člani vedejo kot organi do celote telesa? Dovolimo si sanjariti: kako bi bilo, če bi vsak lahko v polnosti dajal iz svoje edinstvenosti, svojih talentov in ustvarjalnosti — ter prejemal iz okolice, kar na enak način dajejo drugi? Kako bi bilo, če bi vsakdo lahko razprl krila svoje ustvarjalnosti ter iz nje ustvarjal, dajal?

Kolikšna rezerva človeške ustvarjalnosti spi, latentna in neizkoriščena, ker so posamezniki ujeti v cikel služenja denarja? Ne bi bil presežek produktivnosti iz te ustvarjalnosti dovolj, da bi bilo poskrbljeno za vse in bi lahko vsakdo živel v prepričanju, da bo za njegove potrebe v zadostni meri poskrbljeno iz kreativnosti drugih?

Tak model si je nemara najlažje zamisliti v kontekstu manjših skupnosti: vaških, družinskih, sorodstvenih, rodovnih, namernih skupnosti, sosesk, zadrug ipd. (in manj v kontekstu širših državnih in mednarodnih skupnosti). V Sloveniji imamo to srečo, da povezane lokalne skupnosti še niso tako razpadle kot ponekod v ZDA — v okolju, ki predstavlja kulturno ozadje Charlesa Eisensteina in njegove misli. Slovenci smo upravičeno ponosni na tradicijo svojih gasilcev, ki veliko svojega dela — težkega in nevarnega — opravijo prostovoljno, za skupnost. Sosedska pomoč si je našla mesto v zakoniku, kar govori o njenem pomenu. Kadar sadje ali zelenjava obilno obrodi, se pridelki v vaseh še vedno znajdejo pred vrati sosedov.

Najstarejši pri nas se še spominjajo nekdanjih vaških skupnosti, ki so, manj kot stoletje nazaj, še v določeni meri delovale po načelu darovanja. Koline so si sosedje razdelili, saj zamrzovalnikov ni bilo. Denar so uporabljali pretežno samo za davke. Star kovač iz Pomurja pripoveduje, kako so kovači delali ves čas, kar je bilo pač treba narediti v vasi — plačila, niti obljube plačila, marsikdaj ni bilo, a to, da je delo treba opraviti, je bilo samoumevno. Nedvomno je bilo življenje v preteklosti trdo in takšne izmenjave so se dogajale tudi iz nuje. Ne moremo pa zanikati, da so dejanja nesebičnega dajanja puščala v srcih toplino, navzven pa trdne vezi med člani skupnosti. Katere današnje blagovne transakcije imajo podoben učinek? Kaj čutim v srcu ter kako se povežem z vpletenimi, ko kupim superge v trgovini, naročim pico po telefonu, opravljam delo za delodajalca, prejmem od njega plačo? Je tisto, kar v teh transakcijah pogrešam, res obrobno, nepomembno, trapasto in otročje? Ali gre morda za globljo človeško potrebo?

***

Moderna ekonomija temelji na znanosti. Ker je ekonomija študija blagovnih interakcij med ljudmi, si jo nadalje težko predstavljamo brez tesne povezave s psihologijo in sociologijo. V zadnjih letih tudi postaja jasno, da ekonomija ne more biti neodvisna od ekologije, torej razmišljanja o odnosu med človekom in naravo. Slednji odnos pa je bil skozi človeško zgodovino vedno v domeni duhovnosti in religije. Lepota dela Charlesa Eisensteina se kaže ravno v prepričljivosti njegovega prepletanja področij, bistvenih za razumevanje človeka in njegove vloge v svetu: ekonomije, znanosti, sociologije, religije, duhovnosti, ekologije in drugih.